Dr. Franjo Kordiš je v že omenjeni knjigi leta 1986 v osnovnih obrisih nakazal temeljno področje udejstvovanja idrijskih ribičev, to je skrb za vzgojo ribjega zaroda. Zapisal je: “Kmalu po drugi

svetovni vojni so idrijski ribiči uredili ribogojnico na Tomu in začeli v njej gojiti ribe. Leta 1956 pa so jo opustili, ker so tedaj že dokončali novo na kraju, kjer je stal stari mlin v Zaspani grapi. Zgradili so jo z odškodnino, ki jo je Rudnik živega srebra plačal za pomor rib v Idrijci. V začetku so gojili le potočno postrv, po letu 1961 tudi ameriško (šarenko), po letu 1972 pa še lipane. Nekatere potoke so določili samo za gojenje rib. Taki gojitveni potoki so Zala, Šihtenpoh, Rošpova grapa in zgornji del Kanomljice. Vzgoja rib je nekoč potekala tako, da so mlad zarod iz ribogojnice spustili v gojitvene potoke, ko so ribe zrasle do velikosti 5 - 11 cm, pa so jih polovili in spustili v ribolovne vode. Zdaj vzgajajo v gojitvenih potokih dveletne mladice in te spuščajo v ribolovne vode.” Vzgojo ribjega zaroda v času Ribarske zadruge (1947 - 1953) smo na kratko že omenjali. Sledilo je usodno leto 1954 z vodno ujmo in uničenjem rib v Idrijci od topilnice navzdol. Ribiško društvo je v letu 1955 imelo največ dela z uničenim revirjem v spodnjem delu Idrijce, kamor je vložilo 150.000 postrvjega zaroda in 4.200 odraslih postrvi iz lastnih virov.

Sklep Okrajnega ljudskega odbora Tolmin o gospodarjenju z vodami reke Idrijce in njenih pritokov.

Ribiški dom v Kanomlji postaja priljubljeno shajališče članov družine in njihovih najbližjih.

Ribiška zveza je prispevala 100.000 kosov lipanskega zaroda. Uspehi so se kmalu pokazali in škoda je bila v naslednjih letih postopoma odpravljena. Revir je bil leta 1955 očiščen klenov, katerih je bilo odstranjenih kar 450 kg. Leta 1956 so formirali celo 4 podvodne ekipe, ki so preganjaleklene. Društvo je bilo leta 1955 v tesnih stikih z ribogojnico v Kobaridu, kateri je prispevalo mnogo iker postrvi iz idrijskih voda. Lastno vališče je leta 1955 vzgajalo samo za domače potrebe.