Med aktualnimi vprašanji, ki v zadnjih letih zaposlujejo slovenske in tudi idrijske ribiče, se na vidnih mestih pojavja in obravnava tema, nakazana v gornjem naslovu. Ribiči, tako ljubitelji kot strokovnjaki, se na raznih sestankih in posvetih soočajo z dilemo: potočna ali soška postrv?

Različne poglede in tudi polemike sprožijo zlasti vprašanja, na kakšen način, kako hitro in v kolikšni meri nadomeščati eno ribjo vrsto z drugo.V dnevnem časopisju lahko sledimo omenjeni tematiki zlasti zadnjih pet let. Osrednji slovenski dnevnik Delo je na primer 26. novembra 1992 poročal o pomembnem sestanku, ki se je odvijal v Kobaridu dan poprej. V Kobaridu so se namreč 25. novembra 1992 pogovarjali predstavniki primorskih ribiških družin s strokovnjaki ljubljanskega zavoda za ribištvo. Beseda je tekla o gospodarjenju s sladkimi vodami ter o skrbi za ohranitev avtohtonega ribjega življa v njih. Največ pozornosti so namenili avtohtoni in najbolj plemeniti ribji vrsti jadranskega porečja, že skoraj izumrli soški postrvi. Z vzrejo mladic in odraslih soških postrvi so se leta 1992 ukvarjali v ribogojnicah v Kobaridu, Mostu na Soči in v Solkanu. V Delu z dne 26. novembra 1992 lahko preberemo: “Dogovora o tem, da naj bi v Sočo in njene pritoke dosledno vlagali predvsem soške in prepovedali vlaganje potočnih postrvi, ki ne sodijo v primorske reke, se bodo morali poslej držati tudi člani idrijske ribiške družine. Le-ti so se namreč s svojim

SOŠKA POSTRV POTOČNA POSTRV

novim vališčem želeli specializirati za vzrejo potočnih postrvi, ki naj bi jih vlagali v vode Idrijce. Pri tem so doslej vztrajali, četudi jim je stroka dopovedovala, da je bila soška postrv nekoč tudi avtohtona prebivalka Idrijce in njenih pritokov.” Projekt raziskave soške postrvi so idrijski ribiči zasnovali skupaj z Zvezo ribiških družin Primorske, Zavodom za ribištvo iz Ljubljane in Ribiško družino Tolmin. Idrijska družina je od vsega začetka raziskavo tudi sofinancirala. Razlog je bil ta, da so se ribiči zavedali pomena avtohtone ribe za ohranitev vrste in športni ribolov. Tudi po zaslugi idrijskih prizadevanj je prišlo do poglobljenih raziskav, saj so bile prve raziskave Zavoda za ribištvo premalo dognane, da bi lahko gradili na njihovih osnovah. Iz nadaljnih genetskih preiskav je bilo ugotovljeno, da imamo tudi v naših vodah čisto soško postrv, ki je po fenotipu zelo podobna potočni postrvi. S to ugotovitvijo sta bila preprečena nestrokovni poseg v vzgojo soške postrvi in velika škoda. Na podlagi navedenih ugotovitev je prišlo tudi do dogovora med Ministrstvom za kmetijstvo in Zavodom za ribištvo o nadaljnji vzreji soške postrvi.