Ribolov je bil nedvomno pomemben in priljubljen že v davni preteklosti. V naših krajih lahko sledimo najstarejšim omembam ribolova globoko v stoletja srednjega veka. Znano je, da je območje doline Idrijce v 14. stoletju spadalo v okvir Tolminskega gospostva in pod vrhovno pristojnost Oglejskega patriarhata. Med pravice oglejskega patriarha je spadal tudi ribolov,
ki je bil v tistih časih podobno kot lov privilegij svetne in cerkvene fevdalne gosposke. Patriarh je imel ob vseh rekah, tudi ob Idrijci in njenih pritokih, nastavljene svoje ribiče, za katere so bili dolžni poskrbeti tamkaj živeči podložni kmetje. Podložniki so morali gospodovim ribičem postreči s hrano in pijačo, po potrebi pa jim nuditi celo prenočišče. Sčasoma se je ta prvotna naturalna dajatev spreminjala v denarno obveznost, ki se je poravnavala enkrat na leto in je bila zapisana v urbar med druge davščine in služnosti. Urbarialni zapisi jo v 14. stoletju omenjajo kot “denar za kruh ribičev”. Tako je na primer urbar čedajske plemiške rodbine Longo (Johannes Longo je bil gastald v Tolminu) že leta 1300 predpisoval kmetoma Martinu v Cerknem in Dominiku v Policah tudi obveznost “en denar za kruh ribičev”. Še zgovornejši je v tem pogledu znani Tolminski urbar iz leta 1377, ki je dajatev “namesto kruha ribičem” nalagal kar osemnajstim kmetijam tedanje cerkljanske “dekanije”, seveda tistim, ki so segale na območja ribolovnih voda. Za primer omenimo kmetijo v Selcah, ki je morala za omenjeni ribolovni davek odriniti 1 denar, vrednost vseh davščin, ki so letno bremenile kmetijo, pa je znašala 53 denarjev ali pol marke (“denar” in “marka” - tedanja valuta) .Prvi podatki o
Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske
leta 1689 opisal naše ribje bogastvo.

ribolovu na Idrijskem so stari domala toliko, kot prvi dokumenti o Idriji in živosrebrovem rudniku. Do njih se je dokopala najboljša poznavalka najstarejše idrijske zgodovine dr. Marija Verbič v svoji disertaciji Idrijski rudnik do konca 16. stoletja (Ljubljana, 1965). Dr. Verbičeva je temeljito raziskala in interpretirala pisne vire iz konca 15. stoletja, ki so ohranjeni v Čedadu in Benetkah. Med drugim je ugotovila, da je Svet desetih v Benetkah že leta 1493 dovolil “nemški” rudarski družbi (Kacijan Anderlein) lov okrog rudarske naselbine in ribolov v Idrijci. To pravico so si sicer lastili tolminski konsorti (grofje) kot zemljiški gospodje na idrijskih tleh.
Domnevamo lahko, da sta bila ribolov in lov v 16. stoletju, ko so v Idriji gospodarile družbe rudarskih podjetnikov, dokaj neurejena, saj pristojnosti med rudnikom, tolminskim gospostvom in deželnim knezom niso bile jasno razmejene. Najbrž je največ odlovil tisti, ki je bil hitrejši in iznajdljivejši, vsekakor pa je cvetel krivolov vseh vrst. Do spremembe je prišlo šele po podržavljenju rudnika leta 1575, ko se je oblast odločila vpeljati nekaj redu tudi na tem področju. Leta 1580 je bil izdan znameniti Karolinški rudarski red za idrijski rudnik, ki je uzakonil celovito in radikalno reorganizacijo podjetja. S tem vladarjevim kodeksom so poskušali urediti tudi ribolov v Idrijci in njenih pritokih, saj je bilo zaradi prevelikega in nenadzorovanega ulova v teh vodah vse manj rib.
Rudarski red iz leta 1580 je vseboval določila o ribolovu in lovu v 18. členu, ki se je glasil takole:
“Potem, ko smo izvedeli, da je z ribolovom v Idriji nastopila takšna škodljiva razvada, da vsak ribari brez razlike, kot se mu zdi, kar pa ne moremo več dopustiti, hočemo naše ribolovno vodovje v Idriji od Divjega jezera za izvirom studenca pa doli do mostu pod cerkvijo naše ljube Gospe (mišljena je farna cerkev v Spodnji Idriji) odslej tako prepovedati in pod kaznijo zabraniti, da namreč naš upravitelj za ta ribolovni kraj pridno skrbi in da na njem razen za svoje potrebe nikomur ne dovoli ribariti. Če se pa kdo od delavcev, bodisi da je eden ali več, le drzne na tem kraju ribariti, ter se jih pri tem poslu zaloti, ali se izve, da so to delali, bo vsak za takšen prestopek kaznovan z zaporom.