55-LETNICA RIBIŠKE DRUŽINE IDRIJA
Srednja Kanomlja, 31.8.2002

Spoštovane članice in člani Ribiške družine Idrija,
Dragi mladi ribiči,
Cenjeni gostje in prijatelji športnega ribolova.

V veliko veselje in čast mi je, da Vas lahko ob našem častitljivem jubileju, 55 – letnici delovanja Ribiške družine Idrija, prav prisrčno pozdravim v imenu vseh ribičev, članov naše družine in v svojem imenu.

Poseben pozdrav velja našim današnjim gostom:

Poseben pozdrav pa velja tudi našim častnim članom: Ivanu Bevku, Francu Pagonu, Petru Rojcu, Emilu Vogriču in Vladimirju Zajcu.

Najprej nekaj statističnih podatkov o našem članstvu, v letošnjem jubilejnem letu družina šteje 311 članov, od tega je 5 članic ter 23 mladincev. S cerkljanskega ribolovnega okoliša je 65 članov, z idrijskega 95 članov in spodnjeidrijskega 52 članov. Kar 90 naših članov je iz drugih slovenskih krajev, največ, 29, jih prihaja iz Ljubljane, potem pa še iz Logatca, Maribora, Nove Gorice, Trbovelj, Škofje Loke, Postojne, Zagorja in še bi lahko našteval. Tujih pridruženih članov iz Gorice in avstrijske Koroške pa je 9.

Kot sem že pred petimi leti, ob našem polstoletnem jubileju poudaril, nas v Ribiški družini Idrija združujejo ljubezen do narave in skrb za varstvo okolja ter odgovornost za umno gospodarjenje z reko in življenjem v njej. Seveda pa nas v prvi vrsti navdušujeta športni ribolov in čudovito naravno okolje reke Idrijce ter njenih pritokov.

Sicer pa je tradicija ribolova na reki Idrijci zelo stara in sega stoletja nazaj v zgodovino. Naše področje je v 14. stoletju spadalo pod pristojnost Oglejskega patriarha, med njegovimi pravicami sta bili tudi pravici do lova in ribolova. Patriarh je imel tukaj nameščene svoje ribiče, za katere so morali poskrbeti tukajšnji podložni kmetje, ki so tako morali plačevati davek v obliki hrane, pijače in kasneje celo v denarju. Leta 1493 je svet desetih v Benetkah dovolil nemški rudarski družbi lov okrog rudarske naselbine in ribolov v Idrijci. Ko je bil rudnik v drugi polovici 16. stoletja podržavljen je bila s posebnim rudarskim redom urejena tudi pravica do ribolova, nad katero je potem vse do sredine 19. stoletja bedela rudniška direkcija. Že Valvasor je leta 1689 zapisal: »Idrijca privre iz gorovja nad Idrijo in hiti v Sočo, ki jo sprejme vase. Ima raznovrstne ribe in še posebno dosti izvrstnih in ter okusnih jegulj.« Ali poročilo potopisca Keysslerja iz leta 1730: » Poleg ugodnosti vodnega transporta ima ta mala reka tudi ogromno rib. Med njimi so krasne postrvi, ki tehtajo vsaka od 6 do 12 funtov in ohranjajo plemeniti okus te ribe, čeprav je dno reke, v kateri živijo, popolnoma prekrito z živosrebrovo rudo.«

Tu se torej posredno prvič v zgodovini ribolova na reki Idrijci omenja tudi problematika varstva okolja, saj je bilo to področje vse do konca proizvodnje živega srebra v drugi polovici 20. stoletja obremenjeno s HG-ejem in žgalniškimi ostanki. Tako so naprimer leta 1803 velik jamski požar lahko ukrotili le tako, da so v rudnik speljali rake in z vodo zadušili ogenj. Potem pa so morali dnevno prečrpati cca 4000 hektov zastrupljene vode direktno v reko Idrijco in tako pomorili ves živelj.

Od sredine 19. stoletja do 1945 sta lov in ribolov prišla v pristojnost gozdarskih ustanov oz. uprav. Gozdarji so upravljali revir od izvira do sotočja Idrijce in Kanomljice na Poklonu. Iz tega obdobja so tudi prva poročila o ribogojnicah in ribnikih. Zanimiv se mi zdi citat iz Kavčičevega pregleda ribištva na Idrijskem. Navajam: »Dolga leta je služil gozdni upravi poklicni ribič Burnik iz Spodnje Idrije. Lovil je za potrebe gosposkih uslužbencev rudnika in gozdne uprave, ribe pa so dobivali ob petkih tudi dekan, zdravnik in davkar in še kakšen njihov prijatelj. Za kuhinje navedenih priviligirancev je Burnik lovil ribe na trnek. Tu in tam se mu je pridružil kateri od gospode ali njihov gost iz Dunaja, Trsta ali Ljubljane.«

7. julija 1947 je bila ustanovljena Ribarska zadruga, ki je imela 49 članov, ta datum tudi velja za začetek naše družine. Takrat je družina imela ribogojnico na Tomu pod gradom s kapaciteto 150.000 iker in 50.000 mladic. Od leta 1954 do 1958 je delovalo Ribiško društvo, današnje ime pa nosi naša družina od leta 1958.

O ekoloških problemih sem že govoril, naj omenim še veliko povodenj leta 1954, ki je odnesla jalovino ob rudniški žgalnici in uničila celotno Idrijco. Z rudniško odškodnino se je leta 1956 zgradila ribogojnica v Zaspani grapi, katere zmogljivost je znašal pol milijona iker.

Regulacija Idrijce skozi mesto leta 1986 pa je bila začetek novega poglavja v zgodovini Ribiške družine Idrija, saj je takrat dokončno dozorela misel za ribogojnico v Kanomlji. Decembra 1987 je bilo izdano gradbeno dovoljenje, 13. septembra 1992.leta, se pravi pred natanko desetimi leti, pa smo že bili priča otvoritvi valilnice s kapaciteto milijon iker ter do 4. gradbene faze dograjen dom ribičev v Kanomlji. Takrat je družina štela kar 447 ribičev (2% vseh na Slovenskem) in 70 mladincev. Kanomeljsko vališče je bilo 13. v Sloveniji in 34. večnamenski ribiški dom. Sicer pa se dograjevanje ribogojskega in društvenega kompleksa nadaljuje praktično ves čas, do današnjih dni. V začetku leta 1994 smo zaposlili prvega ribogojca, druga zaposlitev pa je sledila leta 2001, zato člani upravičeno pričakujemo dobre rezultate tudi na tem področju.

Veliko pozornost posvečamo strokovnemu delu, tako smo doslej izvedli tri inventarizacije (sredi sedemdesetih let, leta 1987 in leta 1998 oz. leta 2000, ko so bili rezultati objavljeni). Letos beležimo tudi desetletnico projekta repopulacije Soške postrvi, medtem ko Ribiška družina Idrija pri tem projektu sistematično sodeluje od leta 1995. Projekt združuje naslednje institucije: ZRD Primorske, RD Tolmin in Idrija, Zavod za ribištvo, Univerzo v Ljubljani, Univerzo v Montpellierju in Biološko postajo Tour du Valat iz Francije.

Uspeli smo dokazati, da so prave Soške postrvi tudi tiste marmorirano pikaste ribe, ki smo jih našli v izvirnih predelih naših voda. Genetsko dokazana soška postrv ni samo iz Zadlaščice, temveč tudi iz Studenca, Sevnice in Klavžarice nad Idrijskimi klavžami.

Idrijca velja za dober postrvji produktivni predalpski revir, kakovost vode je v 1. in 2. razredu, velikost populacije po zadnji ihtiološki raziskavi pa znaša pod Kanomljo 837 kg/ha ali 5435 kom./ha in na Reki 152 kg/ha ali 971 kom/ha. Imamo trend upadanja lipanske populacije, medtem ko je populacija potočne postrvi dominantna, imamo pa tudi 3,8 % zastopanost Soške postrvi, kar je porast v primerjavi z rezultati iz 1982. leta. Seveda pa bo potrebno te podatke ponovno preveriti, saj imamo v zadnjih nekaj letih zelo velike težave s kormorani in sivo čapljo, ribojedimi pticami, ki po naših ocenah ulovijo ravno toliko rib kot naši člani in ribiči turisti.

V letu 2001 smo ulovili 15.000 rib ali 6400 kilogramov, medtem ko za leto 1997 veljajo bistveno višji podatki, 21.400 rib oz 7500 kilogramov. Tako smo v lanskem letu imeli 8.305 lovnih dni, povprečno 17 na ribiča člana, ki je povprečno uplenil dve ribi. Lani je na naši reki lovilo tudi 2143 turističnih ribičev iz tujine in 260 domačih turističnih ribičev.

Vrednost vloženih rib v naše vode pa je znašala nekaj manj kot 20 milijonov tolarjev.

Iz poročil upravnega odbora zadnjih pet let pa lahko povzamem, da smo prav vsako leto organizirali tradicionalno akcijo čiščenja obrežij reke Idrijce in njenih pritokov. Aprila 1998 smo v Domu ribičev odprli klubske prostore. Istega leta smo organizirali tudi tabor mladih ribičev z vse Primorske, začela pa se je tudi inventarizacija reke Idrijce. Z RD Tolmin smo izdali brošuro in zgibanko o soški postrvi, dobili smo svojo internetno stran, ki je iz leta v leto bolj obiskana. Oktobra 1999 smo skupaj z Zavodom za ribištvo organizirali prvi večji izlov rib v rezervatu v mestu Idrija. V letih 2000 in 2001 smo kupili 1000 m2 zemljišča okrog vodnega zajetja in staro žago ob naši ribogojnici v Kanomlji, kjer bomo še povečali zmogljivost našega obrata. Od leta 2000 dalje beležimo vedno večjo populacijo sivih čapelj in številne obiske kormoranov. Istega leta pa smo imeli tudi največji turistični obisk doslej, saj je na Idrijci ribarilo 2203 tujih ribičev in 330 domačih ribičev-turistov. Prav tako smo istega leta za dom ribičev dobili uporabno dovoljenje ter leta 2001 sklenili pogodbo z novim podnajemnikom, ki skrbi za gostinsko in družabno dejavnost. Leta 2001 smo zgradili nov most ob izviru, uredili smo brežine potoka pred objektom žage in dokončno usposobili naprave za avtomatsko krmljenje rib v bazenih, že pred tem pa izvedli sanacijo vseh bazenov. S Soškimi elektrarnami pa sodelujemo pri pripravah na gradnjo male HE na Kanomeljskih klavžah. Na javni razpis za novega ribogojca pa se je javilo kar 6 kandidatov. Vesel sem tudi, da se je oblikovala ekipa ribičev, ki se uspešno udeležuje številnih tekmovanj od koder so prineli kar nekaj lepih pokalov.

Nakup zemljišča in objekta opuščene žage pomenita, da bomo v naslednjih letih še povečali uzrejo rib ter dali izraziti poudarek gospodarskemu delu v družini. Obenem pa sem bom tudi kot poslanec v državnem zboru zavzemal za to, da bo nova zakonodaja s področja sladkovodnega ribištva pisana po meri ribičev in ribiških družin.

Jubilej je priložnost, da se zahvalimo vsem prizadevnim in zaslužnim članom Ribiške družine Idrija, ki jim ni bilo žal svojega prostega časa in so delovali za dobrobit naše družinske skupnosti. Zahvala velja vsem nekdanjim in sedanjim funkcionarjem družine za njihovo dolgoletno privrženost družini in vrednotam športnega ribolova. Zahvala vsem, ki ste se udeleževali številnih delovnih akcij, odlovov in rednih letnih čistilnih akcij.

Dobro smo sodelovali s sosednjimi in drugimi prijateljskimi družinami, posebej še z RD Tolmin, zato si želimo, da bi naše sodelovanje še obogatili. Zahvala velja tudi vsem posameznikom, ustanovam in podjetjem ter obema občinama, s katerimi smo sodelovali in so nam pomagali uresničiti marsikatero našo zamisel.

Vsem članicam in članom naše družine čestitam ob visokem jubileju in želim dober prijem, čestitam tudi vsem nagrajencem in dobitnikom priznanj ter želim, da bi se skupaj z našimi gosti prijetno počutili v naši sredi.

Samo Bevk
predsednik Ribiške družine Idrija